Pathos treniranja

Trenirati in jesti “po pameti” od mene terja izredno malo psihične moči. Enostavno naredim, kar je potrebno narediti.

Pozornost bi rad posvetil besedici “potrebno”.

Kot trener se pogosto srečujem z izjavo vadečih, da “so se morali” prisiliti, da so prišli na trening. Ni jim bilo do tega, pa so se pregovorno brcnili v rit. Ob tovrstni izpovedi jim vselej izkažem poklon spoštovanja, saj premagovanje lastnih lenobnih impulzov ni majhna stvar.

A mi ta situacija vedno znova zbudi vprašanje - zakaj jaz takih brc ne potrebujem? Zakaj je meni trening vse prej kot “obveza”, pač pa prej radost in veselje?

Potrebe.

Čas nazaj sem prebral stavek, ki mi je dal misliti. Parafrazirano: “Vse, kar ljudje počnemo, je z namenom zadovoljevanja potreb.”

Ko sem omenjeno misel usmeril proti samemu sebi, je dilema okrog treniranja in ritobrcanja postala bolj razumljiva.

Nekaj konteksta.

V svojem otroštvu sem se pogosto počutil šibak. Bil sem relativno šibkega zdravja (pogosta respiratorna obolenja), v večini športnih podvigov sem bil nekje okrog povprečja (ali pa kar pod njim) in za vsak telesni presežek sem se moral prekleto dobro potruditi.

To stanje mi je krepko presedalo.

Ne nazadnje sem bil fant, ki je želel biti močen.

Prvo resno treniranje se je začelo z vpisom na kickboks. S počasnim učenjem borilnih veščin sem krepil svojo samozavest in sčasoma sem pričel dodajati še druge prvine treniranja, prvenstveno uteži.

Treniranje je name delovalo kot protistrup za strup šibkosti.

Simbolno sem skozi premagovanje zunanjih bremen krepil še svojo notranjost. Rad sem počel tisto, kar mi je v osnovi najslabše šlo od rok.

V izogib dolgovezenju, naj potegnem misel pod črto - treniranje je predstavljalo orodje, s katerim sem tešil svoje potrebe.

Danes ni bistveno drugače.

Razjasnitev te preproste enačbe mi je omogočila tudi izdatno mero sočustvovanja s tistimi, ki jim treniranje ni všeč in se morajo vedno znova prisiliti, da trening le opravijo. Takim gre moje iskreno spoštovanje.

Preprosta resnica modernega človeka je namreč ta, da mora za svoj fizični pojav zavestno poskrbeti in ga pametno umestiti v svoj vsakdan.

Gibanje (treniranje ali športanje) je skupaj s prehrano vir zdravja.

Razlika je samo v tem, ali to počnemo iz potrebe, ali pa iz dolžnosti.