Mesojedo prehranjevanje (2.del)
Mimo sta dobra dva meseca, odkar poteka naš družinski ekskurz v mesojedo prehranjevanje. Jaz ga izvajam v zelo striktni obliki, moji punci pa z nekaj prilagoditvami.
Kot je bilo omenjeno v prvem delu, gre za način prehranjevanja, ki se ga najlažje označi kot “eliminacijska dieta”, pri čemer se iz prehrane izloči (v striktni iteraciji) vse rastlinske vire živil.
Zakaj delim to izkušnjo?
Zdi se mi pomembno, da se ta prehranski pristop nekoliko bolje spozna, ker lahko marsikomu reši življenje.
Zelo preprost primer, ki pa je zgolj in le eden od mnogih.
Poznate koga, ki boleha s Crohnovo boleznijo, ulcerativnim kolitisom ali divertikulitisom? V kolikor je odgovor “da”, potem verjetno tudi veste, kako se ti ljudje počutijo in s kakšnimi bolečinami se dnevno soočajo.
“Carnivore” skupnost ima med svojimi vrstami veliko število ljudi, ki so po prehodu na mesojedi način prehranjevanja praktično izničili simptomatiko omenjenih obolenj.
In seznam se ne konča tukaj; auto-imune bolezni, sladkorna bolezen tipa 2, nevrološke degenerativne bolezni, .. praktično ves nabor “modernih” obolenj, ki ljudem krojijo življenja, je pogosto rešljiv s “preprosto” spremembo prehrane.
Ljudje se načeloma premalo zavedamo posledic, ki jih prehrana ima na naše zdravje, bolezen in splošno počutje. Učeni smo, da “jemo vse”, ker je to bojda uravnoteženo in smiselno.
Nihče pa nas ne nauči, da se v tej uravnoteženosti lahko skriva kopica strupov, antinutrientov, dražilcev prebavnega trakta in povzročiteljev fiziološke in metabolne “štale”.
Menim, da se o tem premalo govori in se nadaljuje s praksami, ki so del družbene zapuščine, a marsikomu povzročajo več težav kot koristi.
Od ljudi, s katerimi se redno srečujem, pogosto dobim vprašanje, ali menim, da je tak način prehranjevanja smiseln za vsakogar.
Moj odgovor je dvodelen: fiziološko gledano, mislim, da ja. Nenazadnje smo si ljudje med seboj bistveno bolj podobni, kot pa drugačni. Še posebno iz metabolnega in fiziološkega vidika. Obstaja pa neizbežni socialni aspekt prehranjevanja, ki marsikomu predstavlja nepremostljivo oviro pri kakršni koli resnejši spremembi.
A poanta je drugod; prav se mi zdi, da se govori o tovrstnih “dietnih eksotikah”, ker lahko marsikomu rešijo rit in izboljšajo življenje.
Moja osebna izkušnja?
V življenju se s tem tipom prehranjevanja soočam že drugič in tudi tokrat opažam vse pozitivne spremembe, ki jih “teorija” obljublja.
nenehna mentalna jasnost
emotivna stabilnost
visok nivo dnevne energije, ki ne niha
storilnost na zelo visokem nivoju
odsotnost kakršne koli prebavne napetosti, spahovanja, itn. prebave kot, da ni
splošen občutek “življenjske jasnosti”
Je tudi nekaj prilagoditev, jasno. Športni performans je začasno padel, recimo. Predvsem zato, ker metabolizem preusmerjam iz “hidratnega” v “maščobnega”, a to je del procesa. Tudi okrog priprave hrane in nakupovanja je moralo priti do sprememb.
Osebno razumem prehrano najprej kot orodje in šele kasneje kot užitek. V tem življenjskem obdobju namreč želim visoko storilnost, neprebojno mentalno jasnost in zagnanost pri stvareh, s katerimi se ukvarjam. Vsakršna žrtev na tej poti se mi kaže kot vredna in zanemarljiva.
Moja žena in hči sodelujeta v tem poskusu, a kot rečeno z nekaj prilagoditvami; pojesta več sadja, manj masla in priložnostno rastlino. Vsekakor pa doma praktično ne uživamo ničesar tovarniško predelanega, prišli smo namreč do zaključka, da v kolikor nam nekaj ne koristi, nam tudi škoditi ne rabi.
Toliko zaenkrat.
Hvala za branje.
