Par besed o “fastingu”
Kar nekaj vadečih me je do sedaj vprašalo, “za kaj pri tem fastingu (ang. Intermittent fasting) točno gre in ali je to dobro?” in evo - jaz si vzamem nekaj minut in odgovorim tudi tistim, ki me direktno niso vprašali, pa jih utegne zanimati.
Čisto vsak človek, tako ali drugače, to izvaja. Ker hodimo spati. In ko spimo, ne jemo.
Z izjemo kakšnega blesavega “bodybuilderja”, ki si budilko nastavlja sredi noči, da spije sirotkin šejk, ker je njegov biceps manjši, kot bi njegova samopodoba želela.
Torej - fasting kot tak je nekaj človeku povsem običajnega.
Ampak!
Danes človek ni več to, kar je bil. Najnaprednejša žival, sposobna izumiti orodja, potovati prosto po svetu in - predvsem - biti lačna.
Ne, ne, ne.
No, potujemo še vedno, tudi orodja izumljamo (s katerimi se bolj kot ne uničujemo), lačni pa skorajda ne moremo več biti.
Pade cuker, bog te maznil!
In tukaj je pristni izvor “intermittent fastinga” in vseh novotarij te sorte. Človek se enostavno ne more upreti hrani, ki zanj ni primerna, potem pa najde način, da to neprimerno hrano še vedno je, ampak - le ob določenih urah!
Osnovna logika prekinjenega postenja je namreč prehranjevanje v določenem časovnem oknu, kar večini ljudi omogoča lažje nadzorovanje kaloričnega vnosa.
Ker - bodi še tak požeruh - boš v osmih urah pojedel manj kot v dvanajstih. Vsaj teoretično.
Zagovorniki fastinga poleg nadzorovanja kaloričnega vnosa (z omejevanjem časovnega okna, v katerem se prehranjujemo) navajajo še vrsto drugih učinkov - od pospeševanja oksidacije maščob, pa tja do “prečiščevanja” celic, kar je eden od sicer naravnih mehanizmov čiščenja nesnage, ki se v telesu tako ali drugače nabira.
Vse lepo in prav, a problem razširjanja prakticiranja fastinga ni v njem samem. Kot rečeno, gre za povsem običajno prakso, ki jo vsak z nehaj prehranjevalne higiene izvaja.
Kar mene zmoti je, da se pogosto spregleduje bistveno širšo problematiko, o kateri se govori le na specifičnih obrobjih.
Cuker. Žita. Mlečni izdelki. Gensko modificirano rastlinje.
V zblojeni veri, da so zgoraj našteti viri živil nekaj povsem normalnega za človeško konzumacijo in povsem spregledajoč dejstvo, da eden od ali pa kombinacija vseh povzroča pri večini ljudi neizbežno presnovno štalo, je govorjenje o fastingu pomankljiva navada.
Naravnost vseeno je, če boš tri ure dlje ali krajše jedel na ravni posameznega dne, če boš v urah, ko naposled le ješ, vnesel vase brdo snovi, ki tvoj prebavni sistem dražijo in na koncu še zletijo skozenj neuporabljene.
Morali bi se kolektivno začeti spraševati predvsem sledeče:
1) Koliko maščobe nosimo na sebi in kje?
2) Kako presnavljamo hrano, ki jo vnašamo vase? (Hint: če veliko rigaš, prdiš, doživljaš napetost v želodcu in neredno izločaš, ješ neprimerno.)
3) Kakšna je naša inzulinska rezistenca oz. občutljivost?
4) Ali se nam vrti, če takoj po bujenju ne zaužijemo cukra ? (Hint: zdravo človeško telo zjutraj ne rabi hidratov)
5) Ali pijemo dovolj vode?
Še kaj bi se dalo našteti, najbrž . A naj zaenkrat zadostuje.
Nikakršnih problemov torej ni s fastingom kot takim, problem je v ozkoglednosti, ki spregleda siceršnja v oči vpijoča dejstva, ki so postala del normale.
Kot tipični običaj, da se po jedi moramo malo uleči, ker smo postali utrujeni.
Od česa? Od hrane?
Hrana mora človeka nahraniti, ne pa iz njega narediti napol zaspanega zombija.
Hvala za branje.
