Par misli o lakoti

Še nekaj dni in trojica pogumnih bo skušala radikalno prevetriti svoje prehranjevalne navade s preprostimi smernicami, v katere jih bom usmeril.

Ker dobro vem, kaj jih najverjetneje čaka, sem zanje istočasno sočuten in pričakujoče srečen obenem.

Kaj je najbolj značilno za človeka, ki ima na sebi preveč kilogramov in nezdrave prehranjevalne navade?

Vulgaren in odtujen odnos do lakote.

A predno se bo kdo počutil užaljenega, naj dodam - iskreno mislim, da “krivda” ni le na njegovi strani. Vsi smo vrženi v družbo, ki ima svoje zakonitosti in živi po svojih načelih. Zaznamujejo jo specifične okoliščine, ki neizbežno oblikujejo “obči patos” specifičnega obdobja.

Mi smo otroci obilja. Res je, marsikje vlada revščina, a ozrimo se okoli - procent ljudi, ki s seboj nosi preveč kilogramov, je vse večji. Da je debelost prvi korak v bolezen, pa mi najverjetneje ni potrebno razlagati.

Dovolj je, da pomolimo obraz iz hišnih vrat in že lahko zavohamo pecivo iz burekđinice (pardon, pekarne), nekaj korakov naprej pa dnevna malica na bazi testenin. Polnozrnatih, jasno.

Cuker, cuker, cuker. Hidrat, hidrat, hidrat. Kamorkoli se obrneš.

Veliko nas je - eni z enimi predispozicijami, drugi z drugimi. Navade ove, navade one. Iste okoliščine na vse nas delujejo nekoliko drugače, a obča slika postaja zelo uniformna - redimo se.

Ker ne znamo več biti lačni.

Osnovni recept za uspešno vitkost (ki je drugače izražena pri različnih telesnih strukturah; jasno ne mislim, da smo vsi lahko “suhi”, sem pa vsekakor mnenja, da nikomur ni potrebno biti debel) je zdrav odnos do lakote.

Je pa vsekakor potrebno povedati, da lakota ni samo ena. O ne ne!

Lačna je lahko naša “glava”, ali pa naše telo.

Naj pojasnim - kdor pod soncem stopa z nezdravo telesno maso, se pogosto prehranjuje po diktatu “glave”. Zaznamujeta ga impulzivno odločanje v odnosu do hrane in nenehno nihanje v ravni krvnega sladkorja. Zbuja se z neznosno potrebo “po sladkem”, ki jo religiozno teši in zapopade ga glavobol, če tega ne dobi.

Tak človek je pogosto tudi podhranjen osnovnih hranil (tako makro, kot tudi mikrohranil!), čeravno redno teši svojo domnevno “lakoto”.

Omenjeno lakoto lahko mirne duše zamenjamo z izrazom “odvisnost od sladkorja”.

Trojica pogumnih je v večji ali manjši meri (najverjetneje) reprezentativna za ravnokar napisano. Tudi sam sem bil tak. Vzgojen sem bil namreč v mentaliteto rednih obrokov, “žitaric za zajtrk”, pomembnosti hidratov ob vsakem obroku, še posebno za zajtrk. Odurna prehransko-piramidna klasika.

A sem naposled (po dolgih letih rednih obolevanj in kopice preostalih preglavic) doumel, da obstaja drugačna pot.

In ta pot - tako iskreno mislim - je pot Človeka.

Ko se skozi začetno borbo s “cukrasto odvisnostjo” osvobodiš spon neoptimalne prehrane, se ti odpre nov svet. In to je tisto, kar dobrohotno želim pogumni trojici.

Glava postane čista in jasna. Cel dan.

Lakota volčja. A lahko počaka, do obroka. Kadarkoli že bo. Zalog namreč imaš, tudi če si suhec.

Hrana dobi drugačen vonj in okus. Kliče te tisto, kar je za človeka osnovna prehrana. Živalske beljakovine, masti. In energenti, ki ti dajo zagona, ne pa padec v energiji in mamljivo vabilo v budni spanec.

(medmet - vprašajte se; zakaj zdrav otrok, ko mu daš cuker, ponori od energije, odraslo osebo (moderno, torej debelo) pa zapopade spanec? Nimamo mar “enake fiziologije”? Kaj se je spremenilo z odraslim? Krediti morda? Hmm?)

Spiš manj, kot si vajen. Zbujaš se odpočit.

Marsikatera vnetna bolečina izgine. Ker si s pravilno prehrano vnetne faktorje zmanjšal!

Skratka, dobiš nazaj sebe. Takega, kot bi moral biti.

A ni lahko. Borba je. Dnevna. Postaja pa vse lažja. Vsaka bitka prinese izkušnje in motivacijo za novi dan. Iz dneva v dan se ti v obrisih kaže tisto, kar si najbolj želiš. Počutiti se dobro v lastni koži.

Če ti uspe premagati navlako preteklosti, stopiš nadnjo kot zmagovalec. Ozreš se okoli in lahko si ponosen nase. Jasno, morda ta pot ni zate. Morda ti je bilo lažje prej. Ne rečem - pica, hamburger, tortica, čokoladica - kadarkoli in kjerkoli, pa makar’ stalno - ima svoj čar. Tudi ta pot je možna in marsikdo jo ubira.

Jo boš tudi ti?

Hvala za branje.