Grickanje?

Poznate tisti občutek, ko “vam nekaj manjka”'?

Ravnokar ste pojedli obilno kosilo, ampak nekako “to še ni to”.

Ali pa v okviru nekoliko drugačnega konteksta; morda dežuje, ležiš doma na kavču in “prime te”, da bi nekaj pojedel.

“Grickanje” je pojav, ki številnim dela preglavice in marsikomu otežuje izboljšanje zdravja.

Kako se ga lotiti?

Razumeti je treba, da ni vsaka želja po prehranjevanju vredna realizacije. Okoliščine so pač take, da je danes marsikaj dostopno za relativno majhen denar.

Čips, piškoti, čokoladice, sladkane pijače.

Vse to in še več je nenehno na dosegu roke in denarnice.

Proizvedeno je namreč tako, da je marsikomu dostopno in vsem “všeč”. Posledic se pa zaveda le redkokdo.

V našem vsakdanu imamo namreč ljudje (vede ali nevede) nenehno bitko med racionalnimi in iracionalnimi vzgibi.

Vemo, kako se moramo obnašati, pa se morda ne vedno tako. Ker je tako lažje.

Vemo, kako bi se morali prehranjevati, pa vseeno jemo sladkarije in predelano (ne)hrano. Ker nam paše.

Kaj so morebitni razlogi za nastanek potrebe po grickanju?

Začnimo iz predpostavke, da vam telo ne laže in vam nenehno nekaj pripoveduje. Vprašanje je samo, ali znate razbrati njegova sporočila.

Pojedel si hamburger in snickers. Postal si žejen in rad bi še nekaj sladkega najverjetneje.

Pojedel si rare goveji zrezek s prilogo surove zelenjave. Dobro si in nimaš potrebe ne po sladkem ne po tekočini.

Kaj je tukaj fora?

V prvem primeru si vase vnesel kompleks spojin, ki so za tvoj kompleten hormonsko-encimski tujek. Ojačevalci okusov, nenaravna kombinacija sladkorja, maščobe in soli, ter malo morje aditivov.

Telo hoče vodo, da se bo lažje ščistilo. In hlasta po dodatni hrani, v upanju, da boš vase vnesel kaj pametnega, ki bo pomagalo pri prebavi nehrane, ki si jo z užitkom zdesetkal.

V drugem primeru je telo dobilo, kar potrebuje. V razmerju, ki je dobro. Ne potrebuje ničesar drugega.

Hvala, lepa, čiao!

Grickanje je tako lahko posledica napačnega načina prehranjevanja. Takega, ki je polno škodljivih kemikalij in za človeka neoptimalno razporejenih makrohranil.

Da bi nehal grickati, jej pametneje.

Imamo še drugi del zgodbe, psihološki.

Sliši se morda neverjetno, ampak ljudje smo sposobni jesti tudi iz dolgčasa in čustvenih stisk.

Tukaj potem ni vprašanje, kaj jesti, pač pa kako se lotili reševanja emocionalno-socialnih vzgibov, ki vodijo v težnjo po prenajedanju.

Sedaj pa staccato - a veste, da to, kar vnašamo vase s prehrano, direktno vpliva na to, kako se porajajo naše misli, čustva in občutki?

Kaj pa, če je razlog za vaše emotivne težave v napačnem prehranjevanju in je vse skupaj samo začaran krog?

Slabo jem - slabo se počutim - slabo jem, ker 5 sekund mi paše.

Hmm?