Veganstvo in vegani

Ker sem v svojih pisanjih in spletnih pojavljanjih lahko priložnostno osoren in neprijeten, naj v naprej razčistim eno pomembno točko.

Moj odnos do veganov in veganstva, namreč.

Kdor zdaleč opazuje moje mesoljubno pisanje, si lahko misli, da je vegan moja simbolna antiteza.

Še zdaleč temu ni tako. “Povprečen” vegan je namreč, tako kot jaz, le človek s svojimi izzivi, težavami, željami in radostmi. In podobno meni, tudi sam smatra, da je hrana nekaj pomembnega in nekaj, čemur je potrebno dati posebno pozornost.

V tem oziru ima moj način doživljanja hrane bistveno več skupnega z veganom, kot pa z nekom, ki vase trpa a’ma svašta brez najmanjše refleksije.

Ključna razlika med menoj in veganom je v tem, da pripadamo različni ideologiji, pogledu na svet, nazoru - in tukaj pride v ospredje veganstvo, do katerega pa imam svoje zadržke.

Skrajno sumničav sem namreč do gibanja, ki želi hrano, bogato s hranili in ključno za človekovo zdravje, zamenjati s tako, ki je proizvedena v tovarni.

Toliko bolj skeptičen postanem, ko vidim, katere “velike face” (z Billom Vratarjem na čelu) veganstvo promovirajo. Enostavno ne zbujajo mi zaupanja.

Ne sprejemam tudi miselnosti, ki - na primer - enači industrijsko živinorejo s “kmetom iz sosednje vasi”, ki svoje krave pase na travniku že nekaj desetletij. Ali pa lovcem, ki v domačem okolišu pleni divjad.

Da je smrt pač smrt, zame ne drži.

Tako kot tisti primer, kjer zna marsikdo trditi, da ženska, ki je “gospodinja in je samo doma”, nujno tudi moževa last in služabnica, pahnjena na milost in nemilost mizogenega patriarha.

Pač ja - če je debil. Sicer pa ne.

Je sicer res, da ima veganstvo tudi številne pozitivne aspekte: skuša namreč dvigniti zavest o problematičnosti megalomanske industrijske živinoreje, izpostavlja specifične vidike našega sodobnega ravnanja z živalmi in podobno. Kar ni zanemarljivo početje.

Okrog tega, ali smatram, da je veganstvo "zdravo" ali ne, na tem mestu le na kratko. Premišljeno vegansko prehranjevanje je po vsej verjetnosti bistveno bolj koristno za človekovo fiziologijo kot pa "svaštarsko moderno prenajedanje", ki vključuje predelane hidrate, transmaščobe in beljakovine nizke vrednosti.

V osnovi je tudi veganstvo eliminacijska dieta in v tem izločevanju izloči marsikaj, kar je za človeka nekoristno.

Delno tudi zaustavi podivjano delovanje t.i. rendlovega cikla (ang. Randle cycle), ki je prisotno, ko človek uživa nenadzorovane kombinacije maščob in ogljikovih hidratov. To je tudi eden od razlogov, zakaj se nekdo, ki iz "navadne" prehrane preide na veganstvo, začasno lahko počuti bolje.

Moje videnje je, da je veganstvo za nekatere(lahko) prvi korak k najbolj optimalni prehrani za človekovo fiziologijo. Ta pa je zame tista, ki primarno sloni na kvalitetnih živalskih beljakovinah, nasičenih maščobah, primerni ravni elektrolitov in vodi. Mislim tudi, da ni naključje, da (kot pravi statistika) 84% veganov v roku petih let ponovno prične z vnašanjem živalskih izdelkov v prehrano.

Moja orientacija na točki prehrane je namreč vedno in vselej človekovo zdravje. V tem oziru se mi "mesojedo" prehranjevanje kaže kot superiorno rastlinskemu, ker ne potrebuje nikakršnih dodatkov za zagotavljanje vseh mikro- in makrohranil. Istočasno pa ga sestavljajo (lahko) izključno živila, ki niso bila ustvarjena v tovarni ali tujini. Je tudi bistveno bolj enostavno za prebavo in asimilacijo hranil. Ljudje pač nismo rastlinojede živali.

Moj osebni primer: praktično vse, kar pojemo v naši družini, je bilo "proizvedeno" največ 150km stran od našega doma. Ta preprost podatek zame veliko šteje.

Če povzamem, veganstvo kot ideologija in prehranska strategija je ena stvar, do katere imam svoje resne zadržke. Biti vegan pa je nekaj, kar v osnovi v marsičem spoštujem, čeravno se ne strinjam s končnimi implikacijami.

Hvala za branje.