Moški v iskanju avtentičnosti

Prebiranje Jesperja Juula je name pustilo velik pečat. Kar se je sprva zbudilo kot želja po dobrem starševstvu in očetovstvu, je zdaj postalo bistveno več.

Ni namreč možno funkcije očeta ločiti od vloge moškega, partnerja, prijatelja, mentorja, trenerja ali nečesa drugega. Kljub temu, da radi o naših vlogah razmišljamo ločeno, se slednje vedno medsebojno prepletajo.

Eno osnovnih načel, o katerih Juul govori, je avtentičnost. V omenjanju te maksime ni sam, o njej se čedalje pogosteje govori v številnih krogih, ki se tako ali drugače lotevajo vprašanja človeka in njegove osebnosti. Posebnost znotraj Juulove paradigme razumevanja človeških odnosov se nahaja v povezavi med avtentičnostjo in preostalimi pojmi, o katerih govori.

V prvi vrsti je avtentičnost vezana na osebno govorico (ang. personal language). Biti avtentičen v prvi vrsti pomeni govoriti na način, ki direktno izraža naša stališča, pričakovanja, občutke, osebne meje, itn. Sliši se sila preprosto, a kaj hitro človek ugotovi, da je v praksi pogosto bistveno težje, kot se zdi.

Izražati se na tak način zahteva in terja veliko. Najprej mora človek prekleto dobro vedeti, kdo sploh je. Kaj ti je všeč? Česa si ne želiš? Kaj si za nekoga pripravljen storiti? Kaj te prizadene in kje so skrite tvoje šibke točke?

V vsaki situaciji in znotraj vseh odnosov, v katere si neizbežno vpet.

Nadalje, vedeti zgoraj našteto je nato potrebno v odnosih jasno posredovati na način, da ne poškoduje integritete druge osebe. Biti avtentičen zahteva namreč osebno in socialno odgovornost. To sta dva ključna pojma za razumevanje Juulove misli - pri prvi gre za odgovornost do samega sebe; do svojih potreb, želja, čustev, občutkov, misli in osebnih meja. Druga pa se nanaša na naše delovanje do zunanjega sveta, do ljudi in okolice.

V tem oziru se glavni izziv avtentičnosti kaže ravno v tem - v prevzemanju odgovornosti zase in za način, kako nastopamo v svetu.

Si gospodar svojega življenja? Ali s teboj “upravljajo” druge sile? Kdo odloča?

Grem korak stran iz abstrakcije in se spustim v konkretnost vsakdana.

Neka banalna življenjska situacija te razjezi. Postaneš nemiren, pritisk prične rasti, v grlu se naredi cmok. Dlani postanejo toplejše, počutiš se nekoliko močnejši kot običajno. Želodec se stisne, trebuh se napne in si jeza sama.

Kako to izraziš?

Se zdereš na osebo, ki ti je nasproti?

Se umakneš vase in odmakneš od situacije?

Kateri je pravilni odgovor?

Če ste odgovorili, da niti en od zgoraj naštetih, imate prav. Vsaj v kolikor pravilnost ocenjujemo po načelih, ki nam jih je skušal posredovati Juul.

Biti avtentičen v jezi - kot zdajšnji študijski primer - pomeni jezo začutiti, si jo priznati in jo tudi izraziti. A tukaj je trik - v načinu, kako jo izrazimo. Kot odrasla oseba moraš prevzeti popolno odgovornost za svoje občutke; tvoji so! Nihče te ni “prisilil”, da se razjeziš. To je bil tvoj odziv, ki ga pa ne smeš zanikati. Zakaj?

Ker sicer nisi avtentičen. Lažeš si, na najbolj osebni ravni, kar jih je.

Jezi moraš torej dati izrazno pot, vendar tako, da se tvoje prevzemanje odgovornosti pokaže z načinom, kako boš jezo izrazil. V besedah, s katerimi boš jezo pozunanjil mora biti nedvoumno jasno, da si ti gospodar svoje jeze. Tukaj nedvomno vidite analogije s prastaro filozofsko tematiko nadzorovanja svojih primarnih instinktov. Platonova tridelno razumevanje človeka v prispodobi zmaja, leva in modreca, ali pa Aristotelov ethos, pathos in logos.

Na tej točki Juul samo na drugem področju in z drugimi orodji govori o vrednotah, ki so tekste mislecev zapolnjevale že tisočletja.

Človek, primi se v roke!

Bodi odgovoren!

Bodi sam svoj gospodar!

A namen je nekoliko drugačen - Juulu se je v prvi vrsti šlo za vzpostavljanje zdravih odnosov med starši in otroci, odraslimi in tistimi, ki to šele bodo. S spoštovanja vrednim ciljem omogočanja odraščanja, neobremenjenega z bremeni predhodnikov.

Vsem je namreč jasno, da je dobršen del “težav”, ki ji imamo, direktno povezanih z zapuščino naših staršev in prednikov. Te težave se iz roda v rod vlečejo kot neprebavljivi balast v obliki vedenjskih vzorcev, načinov razmišljanja in izražanja in bremenijo vse - točno do tistega, ki si upa stvarem reči “konec!”, sprejeti vajeti v svoje roke in prekiniti z neuporabnim in škodljivim.

Iskreno mislim, da je vršenje avtentičnosti v najbolj banalnih in vsakdanjih situacijah ključ in rešitev zgoraj omenjenih težav. Sprejemati odgovornost zase in za svoje delovanje je istočasno najtežja stvar, ki jo lahko naredimo, in edina zares smiselna. Pomeni namreč presekati s sponami, ki so nam bile dane, in se osvoboditi vsega, kar nismo.

V svetu, kjer pogosto slišimo le še o pravicah, je potrebno iti v drugo smer - v smer odgovornosti. Samo z odgovornostjo lahko namreč pridemo do avtoritete, torej zmožnosti notranjega vpliva, ki nam pravi, da smo lahko to, kar smo.

Da smo torej lahko avtentični.

Hvala za branje.