O lovu

Lov je dejavnost, s katero sem se pričel ukvarjati bolj kot ne naključno.

Resda sem od nekdaj strasten mesojedec, a nisem pričakoval, da si bom nekega dne meso priskrboval sam. V moji družini namreč nikoli ni bilo lovcev in običajno je ravno to način, kako nekdo postane lovec. Oče je bil lovec, ti si lovec.

Tradicija.

No, nekega dne sem se zamislil, da v bistvu pojem precej mesa. Upoštevajoč principe, po katerih deluje industrializacija česarkoli, sem sprevidel, da morda ni najbolje, če uživam velike količine mesa, ki je polno umetnih hranil, hormonov in antibiotikov.

Prijatelj, sicer dolgoletni lovec, mi je navrgel, da bi morda moral poslati prošnjo na lokalno lovsko družino.

To sem tudi storil in zdaj teče četrto leto, odkar si pretežni del mesa, ki ga zaužijem, uplenim sam.

Navkljub neizbežnemu dejstvu, da je lov zame način pridobivanja prvovrstne hrane zase in za svojo družino, se je izkazalo, da je resničnost lova bistveno bolj globoka.

Lov je dejavnost, ki sobiva s človekom od vekomaj. Kulturne razlike in interpretacije lova sicer obstajajo, a težko bi našli ljudstvo, ki lova ne pozna.

Danes živimo v čudnih časih - obstaja oster razkol med tistimi, ki lov (mesojedstvo nasploh) odobravajo in tistimi, ki mu ostro nasprotujejo. Sam pravim, da naj vsakdo odloča - skladno s svojimi prepričanji - kaj bo jedel in česar ne. Problematično se mi pa zdi, da prejemajo veljavo ideologije, ki so v osnovi skregane s samo naravo človeka in življenja v splošnem.

Življenje namreč terja življenje.

Ni je snovi, ki jo zaužijemo, zaradi katere tako ali drugače ni bila “prelita kri”. Razlika je samo v obliki in številu stopničk, ki vodijo do končnega rezultata - to je, hrane.

Ključni problem lova danes vidim v njegovi javni podobi in načinu, kako je razumljen. Res je - marsikateri slovenski lovec je v sramoto ideji lovstva in lovu nasploh. O temu ni potrebno debatirati.

Istočasno pa tisti, ki se z lovom ukvarjamo na do narave spoštljiv način, doživljamo pogosto pritisk javnosti, ki na vse, kar je surovo in visceralno resnično, gleda zviška.

Veste, lov vključuje mero krvi.

Mero krvi, ki je moderni človek bolj pogosto kot ne ni več deležen. Odtujeni smo namreč od procesa, ki je včasih bil tesno vpet v življenja vseh. V vaseh se to še ponekod prakticira - skupnost sodeluje v reji, zakolu in obdelavi živalske hrane.

Kdor je imel priložnost biti navzoč na tradicionalnih “kolinah”, je zagotovo videl, da v vsej brutalnosti, obstaja nekaj iskreno človeškega, kar izginja. Bizarno rečeno, neka svetost in spoštovanje znotraj sicer krvavega običaja, ki ga moderni “supermarket” ne more ponuditi. Vse ima svoje mesto in prisotno je iskreno spoštovanje do živali, ki bo skupnost hranila dlje časa.

In ravno ta moderni manko je tisti, za katerega menim, da je “krivec” za marsikatero odtujenost in izprijenost, katere smo danes deležni.

Če vsaj v približku ne veš, kaj zahteva in stoji za tvojo “prehransko izbiro”, slednje tudi zares ne moreš spoštovati.

Lov je zame tako odmik od modernosti, ki odtujuje, in približevanje prvinskemu, ki povezuje.

Stežka opišem občutke, ki se v meni pojavljajo, ko sredi zimske noči na veji ali preži čakam divjega prašiča. Vonj borovca in tišina gozda, ki jo lahko zaznaš samo tam, kjer ni človeka. In potem čakaš.. in čakaš. In morda, le morda, če je sreča na tvoji strani, slišiš pok veje. Veje namreč ne poči srnjad ali jazbec - vejo poči običajno le prašič. Potem pa spet tišina. Dihaš le še za vzorec, saj ne smeš od sebe spustiti zvoka. Nedaj bože, da se premakneš! Čakal si predolgo in čisto premrzlo je, da bi zdaj zajebal. Potem pa slišiš kak korak. Če je veter v pravo smer, ga morda tudi zavohaš. Sicer pa on tebe - in opozori te!

S specifičnim glasom ti da vedeti, da ve, da si tam. In da se ne bo pokazal. Prepameten je. Vsaj danes…

In ta ples se lahko nadaljuje, več lovov zapored tudi.

Nekega dne pa se ti posreči. Veter je v pravo smer, žival je neobičajno predrzna in pride, kjer bi zanjo bilo bolje, da ne bi.

V tistem trenutku se prične igra, ki traja nekaj minut, odvija se pa kot življenje v malem. Ugotoviti moraš spol in okvirno starost živali (marsikdo je presenečen ko izve, da lovci ne streljamo kar tako vsega, pač pa da obstaja jasno predpisan način, kaj se sme upleniti in česar ne), najti trenutek, ko stoji ravno tako, da jo lahko zadaneš na način, ki bo zagotovol hitro smrt. Minimalno se moraš premikati, umiriti srce in dihanje, da orožje ne pleše in nato izvesti nekaj milimetrov dolg gib s prstom, ki se zdi kot maraton.

Če si vse naštete korake izpeljal perfektno, sledi olajšanje in grenak priokus, ki ga lahko poznamo samo tisti, ki smo drugemu živemu bitju vzeli življenje.

Ne lažem si in tisti, ki jih smatram za prave lovce, si prav tako ne lažejo.

Lov ni pravljica in navkljub nevzdržni privlačnosti, ki jo uplenitev ima za vsakega lovca, je vselej prisoten občutek, da je eno življenje zaradi tebe ugasnilo.

To je golo dejstvo, ki ga osebno lahko prenašam in z njim tudi mirno živim.

Mi je vseeno? Ne.

Se mi zdi naravno? Malokaj je zame naravnejše od tega.

Vedno znova se veselim ideje, da bom svoji družini privoščil hrano, ki sem jo od prve do zadnje toćke priskrbel in pripravil sam. Nekaj globoko nagrajujočega je v tem.

Nekaj pristnega, pred čemer se in zaradi česar se skrivati ne morem.

Narave ne ropam, vzamem, kolikor lahko da.

Sem lovec.

Hvala za branje.