Do prave moškosti s prisotnim očetovstvom

Kompetentnost je pomembna. Počutiti se kompetenten za nekaj pozitivno vpliva na posameznikovo samozavest.

Za vsakega moškega pa je pomembno, da krepi svojo samozavest, slednja namreč direktno vpliva na njegovo psihofizično počutje. Da bi na nekem področju lahko izražal samozavest in samozavestno tudi deloval, moraš to področje poznati in se na njem uriti.

Zdi se mi, da - generalno gledano - v naši družbi primanjkuje močnih moških figur, kar se neposredno dotika tudi stanja v povprečni družini.

“Pravih moških več ni.”, pogosto slišim praviti.

V naslednjih nekaj odstavkih bom poskusil predstaviti eno od mest (tokrat znotraj družine), iz katerega je možno ponovno priklicati v življenje “zdravo & pravo moškost”.

Vzgoja je pomembna.

Okolje, v katerem raste majhen človek, fantek ali punčka, je tvorno za vsako družbo. V kolikor v neki družbi primanjkuje “pravih moških”, je zagotovo eden ključnih razlogov v tem, da družine v tej “proizvodnji” ne delajo dobrega dela. “Pravi moški” (kaj to je, tukaj ne bom odpiral) ne nastane v vakumu, pač pa je produkt okolja, v katerem odrašča. Ožje gledano družine, širše pa družbe, skupnosti.

Da bi fantek lahko postal moški, moram imeti pred seboj in ob sebi močno moško figuro. Za to da bi punčka lahko vedela, kaj je dober mož in oče (in nekega dne tudi primerno izbrala očeta svojih otrok), mora prav tako v družini biti prisoten Moški.

Družina (kot osrednja celica družbe) temelji na odnosih med njenimi člani - vse se začne in konča tam. Da bi oče lahko imel dober odnos s svojimi otroci, mora biti prisoten v njihovem življenju, razvoju in odraščanju.

Pogosto se kaže, da matere uveljavljajo prednostno pravico pri vsakršnemu odločanju, ki zadeva otroka. V marsikateri situaciji je to tudi logična (in upravičena) posledica golega dejstva, da se očetje z otroci več kot toliko ne ukvarjajo. Dolgo je namreč bilo tako, da oče - recimo - ob novorojenčku, nima prav veliko za početi. To je naplavina neke stare ideologije, ki nima pretiranega smisla in hvaležen sem Jesperju Juulu, ki je poudarjal, kako zelo pomembno je, da se oče karseda hitro vplete v vzgojo in prisotnost v življenju svojega otroka. Le tako bo lahko stkal čvrst odnos in povezavo z otrokom, iz katere bo lahko nanj pozitivno vplival. Ne pozabimo namreč, da starševsko vodenje izhaja iz intimnosti odnosa in zgleda, ki ga dajemo.

Nadalje je zavzemanje tvorne vloge očeta ključnega pomena za vzpostavljanje prave hierarhije vrednot v družini. Kdor namreč meni, da so v družini prvi na lestvici otroci, dela hudo napako. Na prvem mestu mora biti kvaliteta odnosov, za slednjo pa so odgovorni starši, ne otroci. Zagotavljanje te kvalitete temelji na dobrem partnerskem odnosu. Kjer oče in mati primerno delujeta kot par, tudi otrokom ne bo hudega. Kjer pa se vrednote perverzno obrnejo in otroci stopijo v ospredje, se hitro zgodi, da odnos med staršema trpi. Aktivna vloga očeta se tako kaže tudi v tem, da ohranja red in stabilnost v atmosferi družine. Kjer mati brezpogojno ljubi otroka, oče vnaša red in ljubezni postavlja pogoj. Združena moč teh dveh pristopov nudi istočasno ljubeč in stabilen dom.

S svojo lastno izkušnjo lahko potrdim - in posledično tudi svetujem vsem, ki bodo očetje šele postali - da je vsaka minuta, ki jo oče investira v čas, preživet z novorojenčkom/dojenčkom, zlata vredna. Naredi te kompetentnega pri (so)odločanju o tem, kako se lahko specifični detajli družinske ureditve izvajajo in vodijo. Podari ti mero samozavesti, da v družini utrdiš vlogo, ki je zate kot očeta pomembna - vlogo vodje.

(razliko med vodjo in šefom/tiranom bom razdelal ob neki drugi priložnosti)

Intimno znanje o otroku ti dovoli, da lahko v stresnih situacijah (ki so v začetnem starševskem obdobju še kako pogoste) deluješ pomirjujoče in vnašajoč potrebno stabilnost. Deluješ lahko kot steber, ki ga družina potrebuje.

Spoznavanje otroka je istočasno ena boljših naložb v duševno zdravje otroka in atmosfero v družini. Številni avtorji, ki so na tem področju aktivni že desetletja (Mate, Neufeld, itn.), jasno poudarjajo pomen, ki ga ima zgodnje starševstvo na duševni razvoj otroka. Da bi se lahko majhen človek razvil v stabilno osebnost, potrebuje okrog sebe odrasle, ki mu služijo za “čustveni svetilnik in steber”. Otrok namreč normalizira svoj čustveni aparat s čustvenim aparatom odraslih okrog sebe.

V kolikor svojega otroka spoznavaš, boš lažje igral vlogo emotivnega stebra in kompasa, ko bo zanj to najbolj ključno.

Ponovno - kompetentnost, samozavest, vodenje.

Da bi lahko družba ponovno iz pepela potegnila “prave moške”, moramo moški suvereno zavzeti položaj vodij v družinah. Takih vodij, ki vodijo z zgledom in skrbnostjo za dobrobit vseh. Prvi korak v to smer je zasedanje ključnega mesta prisotnega očeta svojih otrok. Napačno je namreč predpostavljati, da lahko matere vzgojijo prave moške, ali pa prave ženske. Oboje lahko nastane samo v kontekstu komplementarnega sodelovanja moškega in ženske, očeta in matere. V družbi, kjer se slabi vloga očeta, pravih moških ne more biti.

V neki ključni instanci je namreč govorjenje o pravih moških nesmiselno, če ne govorimo tudi o “pravih očetih”.

Kaj specifično svetujem prihajajočim očetom, ali pa tistim, ki so to postali pred kratkim?

Sprejmi odgovornost in izbori si pravico do aktivne udeležbe pri življenju otroka, skladno s časom, ki ti je na voljo (najverjetneje ga imaš več, kot misliš oziroma pametno uporabljaš). Dovoli si biti sam z otrokom brez prisotnosti matere in prični z izgrajevanjem osebne vezi, ki bo služila kot temelj za vodenje, vzgojo in prenos znanja.

Bodi pripravljen na soočanje z marsikatero težavo in bolečino. Od spoznavanja občutka nemoči, tolerance do slednjega in kljubovanja neprijetnemu. Če ponovno parafraziram Juula - starševstvo je zares najpreprostejša priložnost za osebnostno rast. Ni pa nujno najenostavnejša.

Aktivno očetovstvo te bo - hočeš nočeš - izpostavilo svoji minljivosti in ranljivosti. O obeh kvalitetah pa je potrebno napisati bistveno več, kot dovoljuje en sam blog. Tako da..

Hvala za branje in do naslednjič.