Izgubljeni brez smisla

Ljudje se danes presežno ukvarjamo sami s seboj. Pestijo nas različna psihosomatska obolenja, utapljamo se v različnih vrstah odvisnosti in nasploh pogosto “nas nekaj daje”.

Beremo spletne revije, kupujemo knjige za samopomoč in obiskujemo psihologe in psihoterapevte. Jemljemo pomirjevala ali poživila in neutrudljivo brskamo po svoji preteklosti in “podstrešju”.

Iščemo tisti “nekaj”, ki nam bo pojasnil, zakaj “nismo kul” in kako postati “srečen”.

Všeč mi je opredelitev Viktorja Frankla, kjer pravi, da sreča ni nekaj, kar lahko primemo ali na kak drug način ustvarimo, pač pa naravna posledica srečevanja z lastnim smislom.

Sreča se zgodi.

Kdaj pa? Ko človek živi svoj smisel.

Zdaj, jaz bi znotraj te opredelitve šel še korak dlje. Menim namreč, da se to iskanje smisla pri moških in ženskah razlikuje.

Jordan Peterson v enem od svojih govorov pravi, da je - v razliki do žensk - iskanje smisla pri moških specifično.

Moški mora smisel svojega obstoja najti. Z rojstvom mu namreč ni dano.

Da bi živel “polno” življenje moškega, mora vsako jutro prekleto dobro vedeti, zakaj je živ. Kaj je tista specifičnost, ki jo prinaša na ta svet in kako se lahko vsakodnevno spogleduje z njo.

Rabil sem kar nekaj časa, da sem ta skrajno preprost princip razumel in - nazaj glede - je vse bolj jasno.

V svojem poklicu se redno srečujem z ljudmi, ki - tako ali drugače - imajo težave. Najsibo prekomerna telesna teža, motnje prebave, kronične bolečine ali kaj drugega. In navkljub temu, da imamo vsi težave, ne morem mimo zaznave, da jih moški in ženske drugače kažemo in da izvirajo od drugod.

Če sem skrajno preprost v formulaciji, je enačba približnost sledeča: obstajata dva tipa težav, ki jih moški imamo. Ene izvirajo iz strani očeta, druge pa od matere.

Težave, ki izvirajo iz očetove strani, so običajno posledica njegove šibke prisotnosti oziroma pojavnosti. Na soroden način je problematika iz materine strani pogosto vezana na njeno pretirano prisotnost v življenju sina. Jasno, obstaja tudi set diametralnih vplivov (kjer je vloga očeta premočna, materina pa prešibka), a se mi nekako dozdeva, da so slednji v manjšini in v osnovi tudi manj opazni.

V orisu to pokriva - vsaj kolikor sem do sedaj uspel spoznati - dobršen del težav “povprečnega moškega”. Je sicer res, da bi bilo vredno omeniti tudi specifičen vpliv širšega družbenega okolja, v katerem človek odrašča, a iz vidika razrešitve problema pri posamezniku se mi to ne zdi v veliko korist.

Plastelin, s katerim priromamo na svet, je najmočneje oblikovan iz strani oseb, ki so nam najbolj blizu - ožja družina.

Kaj torej svetujem “mladim” moškim(običajno so to moški, ki so mlajši od mene, jasno), ki me - poleg strokovnega trenerskega nasveta - vprašajo po še čem takem?

Pot moškega razvoja ni v smeri presežnega razglabljanja, pač pa aktivne spremembe.

Po začetni identifikaciji “problema”, je potrebno nekaj narediti.

V osnovi se vedno znova izkaže, da jo moška pot tista, ki jo označuje neutrudno in brezkompromisno prevzemanje odgovornosti.

Odgovornosti za svoje besede, dejanja.. za svoje življenje.

Naravnost presenetljivo je včasih, kako malo je lahko potrebno, da se zgodi že velika sprememba.

Si predebel? Spravi se v red, prenehaj jesti smeti in začni trenirat. Izgubi odvečne kilograme, prenehaj se mastiti z nesmiselno hrano, začni spoštovati svoje telo in prenehaj bloditi.

So pa primeri, ko lahko resnična sprememba pride le kot posledica pretrganja močnih spon, ki prihajajo iz smeri preoklepajoče matere. Take situacije so običajno kompleksnejše in terjajo večji pogum, predvsem zato, ker moški v takih primerih ni sam v enačbi spremembe.

Kjer je očetova vloga prešibka, si mora moški nemudoma najti vzornike, ki bodo to praznino zapolnili. Obstaja namreč nevarnost, da v takih primerih moški postane “sam sebi Bog” in zapade v brezbrižnost in nihilizem.

Smisel, ki ga mora moški najti, mora namreč presegati njegovo lastno življenje, ne pa izvirati iz njegove lastne egoistične samopresoje.

Vrtenje v krogu lastne “samo-analize” se tako kaže kot brezploden projekt.

Moški mora nekaj ukreniti.

Spremeniti se mora v smeri smisla, ki ga sprejme za svojega, in mu nato slediti.

Vsakemu, ki je uspelo iti v to smer, je marsikatera tegoba izginila.

Prebava se je uredila, bolečine so prenehale, pojavila se je ženska zanj. Karkoli pač že.

Moj osebni nasvet - če ne veš, kje začeti, se najprej “fizično” spravi v red. Če si debel, shujšaj. Če si šibak, se okrepi. Če se vdajaš alkoholu in nezdravi hrani, prenehaj. Kjer te najbolj boli in kjer se ti najmanj da, tam se skriva zmaj.

Neprestano delovanje izven cone udobja je običajno najpreprostejša pot za (samo)preseganje.

Vsak dan znova, korak za korakom.

Hvala za branje.