Kaj želim svoji hčeri

Nisem dolgo oče, pa vendar si ne morem pomagati, da ne bi o tej tematiki veliko bral in pisal. V meni je namreč izredno močna obveza, da sem Arii karseda dober starš, predvsem pa oče.

Nadalje menim, da imata oče in mati različne vloge, in vsakdo od njiju s svojo prisotnostjo drugače vpliva na prihodnost otroka. Ravno tako vem, da za svojo hči želim nekaj nekoliko drugačnega, kot bi želel za svojega sina.

Naj pojasnim.

Tako moški kot ženske smo najprej ljudje in obstajajo področja, kjer smo si enaki. Duševno in telesno zdravje (to dvoje ni ločeno) se tukaj kažeta kot tisti skupni imenovalec, ki je skupen vsem. Iz tega naslova s kirurško pozornostjo poslušam avtorje, ki se ukvarjajo s posledicami duševnih in telesnih neravnovesij in prevzemam sugestije za svoje starševsko delovanje, s katerimi se temu skušam izogniti. Gabor Mate, Jesper Juul, Gordon Neufeld.. to so ključna imena v mojih bralnih podvigih zadnjega obdobja. Vsi trije se neposredno ukvarjajo s posledicami “slabega” starševstva in ponujajo dovtipe, s katerimi lahko vsak starš postane nekoliko boljši starš.

To je prva bojna linija - kako postopati do svojega otroka, da se bo razvil v duševno zdravo in čustveno stabilno osebo. V človeka, ki bo kos vsem življenjskim preizkušnjam in bo - ne glede na situacijo - vedno v sebi našel čvrsto oporo. Juulovo razlikovanje samozavesti in samopodobe, na primer, ponuja vsakemu, ki ga primerno razume, krasno odskočno desko za razumevanje svojega starševskega delovanja v odnosu do otroka, pri čemer želimo - v prvi vrsti - pri otroku izgraditi čvrsto in pozitivno samopodobo. Ne samozavesti, pač pa samopodobo. Kako postopati, kako se odzivati na otroka, da bo v sebi razvil občutek, da je dober tak, kot je. Da ima inherentno vrednost in da le-ta ni povezana s tipičnimi “dosežki”.

Gabor Mate in njegovo delo igrata na tej točki buren kontrapunkt - kaj vse se lahko zgodi, če temu ni tako. Kako nastane travma in njene različne pojavne oblike in posledice. Najbrž ni starša na tem svetu, ki bi želel videti svojega otroka v objemu uničevalne odvisnosti. Pa vendarle so pogoste in - bolj pogosto kot ne - izvirajo ravno iz odnosov v primarni družini.

Dejansko se ob branju tovrstnih tekstov počutim kot vojak pred vojno, ki se v tem oziru kaže kot skupek vseh izzivov, ki jih bo starševstvo prineslo s seboj. Opremljam se s poskušanjem razumevanja dinamik in principov, ki kraljujejo na področju starševstva. V eni roki držim Juulovo “osebnostno govorico”, ki jo že zdaj skušam vsakodnevno vaditi, v nahrbtniku pa skrbno zlagam Neufeldova “pravila” povezovanja z otrokom, da mu omogočiš celostno psihološko dozorevanje.

S tem nekako pokrivam tisto “človeško” bazo. Kaj pa je s tisto, ki se veže na spol?

Hja, kot sem omenil na začetku, svoji hčeri želim drugo, kot bi želel svojemu sinu.

Sem prepričanja, da se ljudje najbolj bistvenih usmeritev naučimo v primarni družini. Kako je biti ženska, se hči v osnovi nauči od svoje mame. Kaj pomeni biti moški, pa sin od očeta.

Kaj pa lahko kot oče, kot moški, naučim svojo hči?

V prvi vrsti to, kako mora moški ravnati z žensko.

Iskreno želim, da bi moja hči od svojega moža pričakovala v prvi vrsti spoštovanje. Da si ne bi dovolila, da bi se kdorkoli z njo obnašal na način, ki bi vdiral v njeno integriteto ali jo poniževal. Hočem, da postane sposobna braniti svoje osebne meje in da se v celoti zaveda svoje vrednosti.

Naloga moškega je, da se s svojo žensko obnaša kot s svojo kraljico. A da ne bo pomote - kot oče (in mož ter moški) si ravno tako ne smem dovoliti, da bi me nebeško modre (ali pa zelene) oči zavajale ali poskušale preusmerjati skladno s svojim trenutnim počutjem. Moški mora vedeti, kaj je prav in kaj ne. Kaj se sme in česar ne.

Prepogosto namreč pozabljamo, da je ključna naloga vsakega moškega v družini ta, da daje stabilnost in ustvarja prostor, kjer se lahko dogaja življenje. Biti mora zaščitnik pred zunanjim svetom in minljivostjo težkih trenutkov. Moja hči bo tako kot vsak drugi “človek v nastajanju” žrtev vzgibov, ki bodo kočijaš njene nezrele duše. Moja naloga je, da ji pokažem, da se z moškimi ne “igra”.

To jo bo istočasno opremilo z notranjim kompasom, ki ji bo omogočil, da si za moža izbere le tistega, s katerim se ni hecati. Zakaj? Ker mu bo le tako lahko zaupala. Kako naj sicer ženska zaupa moškemu, da jo bo varno vodil čez življenje, če ga že njen bežni pogled zamaje? Kako mu lahko zaupa svoje življenje, če mu je že ona prevelik izziv?

Tako kot njena mati, mora tudi ona v moji prisotnosti biti sposobna doživljati in biti vse, kar je, in istočasno vedeti, da tam stoji nekdo, ki jo bo ujel, če bo slučajno kdaj padla. Sliši se sila romantično vem, a ni samo naključni stavek iz kakega herojskega epa, pač pa eno osnovnih vodil razvojne psihologije. Otrok mora biti sposoben izražati vsa čustva zato, da ne bi prišlo do njihove represije, ki lahko vodi v različna somatska obolenja. Vsako čustvo je dobrodošlo!

Razlika je v tem, kako bom slednje kot oče sprejemal. Kjer bi svojemu sinu skušal pokazati, da mora svojim čustvom biti kos in se uriti v preseganju trenutnih občutkov ter ohranjati miren kompas v morju priložnostnega neurja, bom svojo hči v trenutkih tesnobe sprejel v svoj objem in ji nudil varno zatočišče.

Tako moški kot ženske namreč doživljamo vsa čustva, razlika je v tem, kaj z njimi naredimo in kako se nanje odzivamo. Kjer ženska kraljuje s svojo globino doživljanja, moški upira svoj pogled naprej in onstran. Spola se namreč v neki bistveni instanci dopolnjujeta, kot se posledično tudi starševski vlogi.

Arii tudi želim, da bi ji družina postala ena glavnih vrednot. Da je domače okolje mesto, kjer se ljudje imajo lepo in kjer je vsakemu dovoljeno, da se izrazi v svojem polnem obsegu. Kjer vladata spoštovanje in mirnost, igrivost in sanjarjenje. Da bi to bilo mogoče, sva oba z Najo odgovorna, pa vendarle menim, da jaz sam v večji meri. In prav je tako. Moški postavi hišo, ženska pa iz nje naredi dom. Oče skrbi za red, ženska pa za brezpogojno toplino.

Odmik od “tradicionalnega” načina družinske ureditve ima slabosti, ki mi niso všeč. Kjer “vsi počnejo vse”, se hitro zgodi, da nihče ne počne ničesar. Ko se meje zabrišejo, hitro nastane zmeda. Zato si nalagam toliko odgovornosti, kot le lahko. Z odgovornostmi pa neizbežno pridejo tudi žrtvovanja.

Kot se mati žrtvuje in del sebe podari otroku ob porodu in dojenju, tako je prav, da oče žrtvuje “sebe” in poskrbi za družino, kot je zanj v dani situaciji možno. Biti moški in oče je v nekem oziru ekvivalent sposobnosti samožrtvovanja.

Istočasno mora moški najti smisel, ki presega domače stene. Ne zato, ker bi notranjost slednjih bila manj pomembna, pač pa zato, da domači svet povezuje z zunanjim. V luči napisanega je jasno, da si mora vsak moški smisel najti sam, ženske ga v veliki meri z rojstvom že imajo.

Na tak način bo možno, da bo tudi Aria nekega dne bila ljubeča mati in žena. Ob sebi pa imela moža, vrednega svojega imena.

Veliko je še tega, kar želim svoji hčeri, a naj še kaj ostane za naslednjič.

Hvala za branje.