Zakaj Juul?

Nekateri med vami veste, da sem se v preteklem letu udeležil usposabljanja, ki ga pri nas vodi združenje FamilyLab Slovenija.

V osnovi gre za intenzivno dvodelno izobraževanje, katerega osnovni namen je temeljito spoznavanje s koncepti, ki jih je v svojem življenju razvijal in opisoval Jesper Juul.

Z njegovimi deli sem se srečal že dolgo nazaj, še preden sem postal oče. Področje vzgoje me je namreč od nekdaj pritegnilo, tudi v povezavi s svojim siceršnjim poklicem, kjer je stik z ljudmi in družinami vedno prisoten.

Ko sem pričel z branjem Juulovih del, me je istočasno pritegnila in odbijala ena posebnost - nikjer ni bilo najti kakršnih koli oprijemljivih receptov ali postopkov “pravilne” vzgoje. Kot neuk starševstva sem namreč pričakoval seznam jasnih navodil, z upoštevanjem katerih bom dober oče in starš, moj otrok pa zdrav in uspešen človek.

Pričel sem se “kopati” v njegovih delih in počasi se je slika začela izjasnjevati. Najverjetneje sem njegovo sporočilo zares razumel šele po preteku prvega dela izobraževanja, kjer smo več dni zaporedoma nenehno in iz različnih pozicij premlevali koncepte in ideje, o katerih je najveć govoril.

Zakaj je Juula sprva tako težko razumeti?

Ker v osnovi govori o odnosih na način, ki je modernemu svetu (in še marsikateremu “svetu” pred tem) popolnoma tuj.

Če v ospredje in za oris postavim samo dva pojma - otrokovo dostojanstvo in avtentičnost v odnosih.

Juul je globoko zagovarjal stališče, da moramo v odnosu do otrok upoštevati njihovo dostojanstvo, ki neposredno izvira iz njihove prirojene kompetentnosti in zavoljo varovanja njihove integritete. Otrok pride na svet s prirojenim znanjem o samemu sebi, ki se kaže že v prvih mesecih življenja. Recimo s tem, da je sposoben jasno pokazati, ali je lačen ali ne.

Skrajno preprost in banalen primer, a samo pomislimo na to, kako pogosto vidimo starše, ki otrokom velevajo, kdaj in koliko morajo pojesti.

Ključni horizont razumevanja, ki ga je skušal Juul približati zainteresiranim, je sledeči: če v odnosu do otrok nastopamo iz pozicije subjekt : objekt, bomo slej ko prej uničevalno posegali v otrokovo integriteto in razdiralno delovali na odnos, ki ga z njim imamo.

S prvim bomo otroka negativno zaznamovali, z drugim pa onemogočili pristnost in zaupanje v odnosu.

Nadalje, avtentičnost. Biti avtentičen v osnovi pomeni delovati iskreno in skladno s svojimi občutki in počutji. Pomeni dati jezi svoj glas, žalosti prosto pot in vse nianse človeškega doživljanja vmes. Pomeni uporabljati osebno govorico, s katero se v odnosih upamo izpostaviti s svojimi iskreni občutki in čustvi in morda kdaj priznati, da česa ne vemo.

Morda celo v odnosu do svojih otrok! Huh?!

Skratka, Juul je istočasno govoril najpreprostejši psalm in najtežjo etično maksimo - bodi to, kar si, in dovoli drugim enako.

Sprejeti “Juulov način” v esenci pomeni sprejeti odgovornost najtežje oblike - najprej zase, nato pa še za vse ostale, še posebno ta’male. Pomeni nastopati v vseh odnosih brez mask in “tvegati”, da tudi v očeh otroka izpadeš neveden.

Pomeni odreči se prestolu vsevedneža, ki iz distance krmari podanike, in sprejeti vlogo vodje, ki vodi - kot je sam v prispodobi pravil - krdelo. Torej prvi v vrsti.

Kako?

Z zgledom.

Kakšnim pa?

S spoštovanjem, avtentičnostjo, odgovornostjo in enakopravnostjo.

(Nekaj blogov sem na to tematiko napisal že v angleščini, a se mi nekako zdi prav, da podobno postorim še v slovenščini)