“No pain, no gain”?

V “fitnes” krogih pogost stavek, ki je lahko varljivo razumljen in napačno interpretiran.

Ko je govora o bolečinah, običajno delamo napako, da ne razlikujemo med različnimi oblikami bolečin. Bolečin je namreč več vrst in njihovo medsebojno razlikovanje je pomembno, če želimo razviti zdrav odnos do naših teles in treniranja.

Po trajanju bi lahko bolečine delili na akutne in kronične. Prve so lahko posledica specifične športne poškodbe, nenadnega udarca ali padca, ali pa intenzivna mišična bolečina med treniranjem. Kronične poškodbe so v razliko akutnim tiste, ki so ponavljajoče ali kar nenehne. Prizadete so specifične regije telesa ali gibanja, ter pogosto postanejo “nova normalnost” življenja posameznika.

Glede na mesto, kjer bolečina nastaja, je prav tako potrebno narediti nekaj ključnih distinkcij. Bolijo nas lahko mišice, tetive, vezi, mišične ovojnice in domala vsa tkiva, ki sestavljajo naša telesa. V tem oziru je potrebno bolečino razumevati kot informacijo, ki nam želi nekaj sporočiti.

Če nas - kot primer - med treningom prsi v fitnesu boli sprednja stran rame, lahko ta informacija pomeni več različnih stvari.

Morda v našem trening programu pretiravamo z izvedbo vaj, ki trenirajo mišice prsnega koša (tipična kombinacija prsa-biceps), premalo poudarka dajemo treniranju mišic rotatorne manšete, visenje popolnoma izpuščamo in s tem skozi čas povzročamo simptome utesnitve ramenskega obroča. Slednje se nato izraža v tipični bolečini  prednjega dela rame (kjer se stikajo sprednja vlakna ramenske mišice in zgornji del bicepsa). Taka bolečina bi morala biti razumljena kot opozorilo vadečemu, da je nečesa preveč, nečesa drugega pa premalo.

Podobna bolečina pa je lahko le običajen fiziološki odziv na trening input - vajo. Bolečina se v tem oziru kaže kot stvar konteksta in je posledično potrebno skozi čas spoznavati odzive telesa na različne oblike treninga.

Kako pa je z iskanjem bolečine, torej z načrtnim podrejanjem principu “no pain no gain”?

Treniranje je v svojem  bistvu proces premagovanja specifičnih obremenitev z namenom doseganja novih zmogljivosti.

Tudi simbolno je povsem na mestu, če doseganje novih sposobnosti povezujemo z izpostavljanjem določeni obliki neugodja. Da bi nekaj spremenili, moramo pogosto nekaj žrtvovati in slednje je povezano z bolečino. Takšno ali drugačno.

Je pa na področju treniranja potrebno biti previden, saj ni vsakršna bolečina zaželena ali koristna. Potrebno je jasno vedeti, katere cilje zasledujemo (in po možnosti tudi zakaj) in nato izbrati primerno metodo, ki do teh ciljev tudi vodi. Na tej poti bo določena vrsta bolečine neizogibna - recimo nelagodje ob izvedbi kondicijskegw treninga, katerega namen je povečevanje naših aerobnih kapacitet.

Po drugi strani pa je odnos “na vse ali nič” lahko hudo škodljiv. Primer je vadeči, ki sili v fitnes tudi takrat, ko ga pesti bolezen. Tak vzgib lahko povzroča nerazumni strah pred “izgubo napredka”, ali kot sodobni fitnes navdušenci pravijo: “zgubil bom gains-e”. Tako postopanje je tako kratko- kot tudi dolgoročno neustrezno. Določene opozorilne znake telesa (sklepne bolečine, bolezen, itn.) je namreč potrebno jemati resno in jim prisluhniti. Z glavo skozi zid lahko namreč gremo samo takrat, ko je zid mehkejši od glave. Temu pa pogosto ni tako.

Aspekt bolečine je tako na področju treniranja potrebno dati v kontekst. Začetniku, ki je dolga leta zanemarjal svoje zdravje, bo prvi obisk fitnesa povzročal veliko različnih bolečin: mišice bodo pekle, sklepi bodo morda nekoliko “tesni”, pljuča znajo stokati. V tem primeru je to super, saj se je posameznik napotil na pot spremembe iz cone popolnega ugodja v smer telesne preobrazbe.

Na drugi strani pa mora nekdo, ki je že aktiven in ga žene zgolj nesprejemanje svojega telesnega videza, paziti, da ga vnema po spremembi ne sili v zlorabo lastnega telesa. Pretirana obremenitev, frekvenca in problematična izbira trening metode so samo ene od možnih zlorab. Če k temu dodamo še skrajnosti pri prehranjevanju, dobijo potencialno nevarno kombinacijo.

To kombinacijo običajno zaznamuje združena moč omenjenega nesprejemanja svojega videza in napačnih pričakovanj, ki jih zlahka pridobimo skozi medije in fitnes propagando, ki najbolje služi takrat, ko so si ljudje najmanj všeč.

Ključno je torej razumevanje konteksta posameznikovega življenja in njegovega načina, kako se v treningu udejstvuje. Bolečina ni monoliten pojav, pač pa eden od jezikov, ki ga “naše telo” uporablja, da komunicira z nami (z našim umom).

Potreben je torej dialog in medsebojno sporazumevanje.