Diktatura občutkov

Sedim na prenosni preži, ki sem jo predhodno odnesel v gozd ter prislonil ob prijazen in strateško izbrani bor. Čakam divjega prašiča. Mine par ur, nadihal sem se svežega zraka in bor me ima dovolj. Vsaj toliko kot imam jaz dovolj mrzlega občutka v stopalih. Grize, majketi.

Primem telefon, pogledam uro in si rečem: “Še petnajst minut.” V tem času se lotim še pregledovanja priljubljenega nedružabnega medija, Instagrama.

Takoj mi vrže reklamo; nek zvezek, ki bi naj moškim pomagal pri ugotavljanju in posledičnem zapisovanju svojih občutkov.

“Journaling”.

Vzamem trenutek, da metaboliziram videno in vidim povezavo z večkrat videnim in slišanim.

….

Živimo v času, ki izdatno sili “vsakega k sebi”. K svojim občutkom, poglabljanju vase, razpredanju različnih možnih “travm iz preteklosti”, itn.

Istočasno opažam, da je biti “politično nekorekten” prej pravilo kot izjema - zdi se, da praktično vse, kar nekomu rečeš in se pavšalno smatra kot “ne-lepo”, takoj smatra kot žaljivka, ti pa kot prvi bratranec Hitlerja.

Užališ lahko namreč nekoga, a ne.

Izvedeš udarec na .. njegove občutke.

Občutki so lepa zadeva. Rad imam občutke, ki jih doživljam na prenosnih prežah ob čakanju na divjega prašiča. Ko gledam svojo hči, kako vsak dan spoznava nekaj novega. Ko gledam njeno mati, ko jo gleda, kot lahko otroka gleda samo in le njegova mati. Tudi rad se utapljam v glasbi, treningu, dobri hrani in vsemu, kar daje barvo temu čudežu, ki se imenuje življenje.

Se pa (jebeno) zavedam, da mi občutki ne bodo plačali položnic, povečali mojo storilnost ali razvili mojo profesionalno usposobljenost.

Tudi mi ne bodo pretirano pomagali, ko bom skušal narediti nekaj, kar se mi ne ljubi, ker je tako prav.

V osnovi mislim, da je občutke potrebno jemati z mero nezaupanja. Vsaj kar se tiče nas, moških.

Zakaj je dandanes toliko govora o občutkih?

Trendi, ki se pojavljajo, se mi kažejo kot tiha pretnja domeni moškega principa.

Tolerantnost, odprtost, sprejemanje, občutljivost, “enakost”, korektnost.

Vse glavne sestavine ženskega in mehkega. Nujno potrebnega sicer, a pretiranega.

Če ima otrok samo materinsko ljubezen, mu bo primanjkovalo očetovsko pogojevanje. Vsakemu nežnemu dotiku naj ob strani stoji pretnja klofute. Metaforične, jasno. CSDja ne potrebuje pred vrati nihče.

Kjer v javnosti zmanjka prostora za surovo jasnost, postavljanje ostrih meja (pojmom in pojavom) in zdrave mere razumske neomajnosti, se pričnejo težave.

Ni več meje med dobrim in slabim.

Med neumnim in smiselnim.

Med udinjanjem udobju in nesebično požrtvovalnosti.

Ne poznam točnega odgovora na vprašanje, kaj je prav in kaj narobe - se mi pa dozdeva, da je ključni del (vsaj za sodobnega moškega) spoznanje, da tvoji občutki (in ti skupaj z njimi) le niso toliko pomembni.

Navidez cinično, a v osnovi osvobajajoče spoznanje, ki ti dovoli, da si - če ne drugo - prizadevaš biti koristen.