Tehnika VS Način življenja
Vedno znova v razmišljanjih o nekaterih področjih življenja, ki so danes medijsko pogosto v ospredju (fitnes, vzgoja, itn.), opažam, da ljudje počnemo en ključen "kiks".
Zelo radi se oborožujemo s "tehnikami in orodji", misleč, da je to "tisti pravi način", kako bomo nekaj spremenili na bolje.
Torej da "tam nekje zunaj" obstaja nek postopek/metoda/orodje/tehnika, do katere moramo le pridi, jo prijeti in potem bodo naše težave rešene.
Naj si bo velikost trebuha, obnašanje otroka ali pa grozen odnos, ki ga imamo s partnerjem.
Zveni morda dokaj filozofsko, a čisto vsaka "tehnika", ki je ali pa sploh lahko obstaja, se nahaja v nas. Zmeraj.
Kaj s tem mislim?
Menim, da je ključnega pomena, da poštekamo, da je hlastanje po "pravi tehniki" pogosto bežanje od težave same - in ta je v osnovi vedno ena in ista: laganje samemu sebi in iskanje bližnjic.
Vsakdo od nas namreč dnevno bije različne bitke. Slednje so lahko bolj eksistencialne narave (kako plačati račune, kje dobiti bolj ugodno hrano, kako otroku omogočiti počitnice, itn.) ali bistveno bolj.. prvinske.
Te prvinske bitke so tiste, ki se dogaja znotraj nas samih, na precepu čustvovanja, občutkov, vrednot in razuma. Rečeno v kategorijah starih Grkov: razkol med ethosom, pathosom in logosom.
Vsakdo med nami (v večji ali manjši meri) namreč ve, kaj bi v večini situacij moral storiti; kaj je prav in kaj narobe. Problem pogosto nastaja, ko se med ethos (vrednote) in logos (razum) vrinja pathos (čustva, instinkti).
Tipična situacija - dobro veš, da moraš do otroka biti čustveno sprejemajoč, sočuten in mirnih živcev. Prebral si vse Juhantove priročnike, bil na štirih Reiki seminarjih in obvladuješ jezik angelske terapije. A vroče je, poletje "počelo da udara", na cesti je bila gužva, šef ti je poslal dva emaila preveč in ko prideš domov, mali prevrne stojalo z rožo.
In cel pekel se zlije iz tebe kot sveža marmelada iz premajhnega kozarčka.
Kje je torej problem?
Problem je, da ti verjameš v tehnike, hodiš na seminarje in polniš svojo itak premajhno glavo z idejami, ki jih le poredko daješ v prakso.
Mentalno masturbiraš v času miru, frustracijsko bruhaš pa v času vojne.
Ko je vse ok, bereš knjige in poslušaš podcaste, ko hudičev podanik potrka na vrata pa preklinjaš in povečuješ pritisk žilah.
Kje je torej rešitev in ali jo sploh v teh nekaj odstavkih želim ponuditi?
Iskreno, ne vem. Rešitev je najverjetneje drugačna pri vsakemu od nas. Prekleto dobro pa vem, kaj deluje pri meni.
Dati je potrebno svoje zdravje, svojo mentalno higieno in svoj osebni prostor na prvo mesto. Kdor sebi ne zna služiti, tudi drugim ne bo. Vsaj dolgoročno ne.
Da bi namreč lahko komurkoli pomagal, moraš namreč delovati iz pozicije osebnostne moči, ki izvira iz miru in stabilnosti.
Ne torej govoriti: danes nimam časa zase, ne utegnem pametno jesti danes, trening bo prišel na vrsto, ko rešim ta projekt, dopust bo kmalu in bo bolje.
Ne!
Fuck ne - danes; tukaj in zdaj moraš poskrbeti, da si KUL. In delovati iz pozicije, ki je brezkompromisno situacijska in v kateri iščeš v vsakem danem trenutku, da si rešiš rit pred samim seboj.
Kajti - maksima, da je človek sam sebi največji sovražnik ni samo prazna parola. Pač, začni se imeti rad. Malo bolj, malo bolj pogosto. In čudež se lahko zgodi.
Kakorkoli šarlatansko lahko zveni, vse je "energija". In če je v sebi nosiš malo, ker se nenehno prazniš na stvareh, ki itak ne nosijo nobenega smisla, je prav veliko ne boš uspel dati tudi nikomur drugemu.
Tehnika ti ne bo pomagala pri vzpostavljanju zdravega odnosa z lastnim otrokom, če hodiš okoli kot duhovno in čustveno izžeta goba.
Ga ni stavka, ki ga lahko izrečeš, da bi povzoročil pozitivno spremembno na sebi ali sočloveku, če ga izrekaš iz pozicije izžetosti in nemirnosti.
Hvala za branje.
