Mesojedo prehranjevanje

Vsakdo fura svoj trip.

Nekateri imajo radi jahte, drugi potujejo, tretjim je všeč tehnologija in bela tehnika.

Mene je od nekdaj pritegnilo vse, kar se veže na človeka, njegovo telo in zdravje v najbolj splošnem pomenu besede.

Prehrana je eno tistih področij, ki je vselej aktualno. Ne nazadnje, ljudje radi jemo.

Ni pa radost ob prehranjevanju edini faktor, ki ga je moč obravnavati.

Kot otrok sem bil relativno pogosto bolan. Ta trend je trajal do približno dvajsetega leta starosti, ko sem v svoje prehranjevalne navade pričel vnašati večje spremembe od tistega, kar mi je bilo od nekdaj svetovano kot “zdravo”.

Pričel sem z neustavljivim raziskovanjem in testiranjem. Na sebi.

V ospredju sem imel predvsem dva cilja: izboljšanje zdravja in optimizacijo delovanja svojih možganov (povezava uma in duha, razuma in čustvenega aparata).

Že dobro desetletje nazaj sem se prvič soočil s tako imenovano “ketogeno dieto”, pri kateri je značilno, da iz prehrane v veliki meri izločimo ogljikove hidrate. V modernem času so se s tem principom prehranjevanja začeli ukvarjati okrog leta 1920 in ga uporabljali za zdravljenje epilepsije.

Že takrat so namreč doumeli jasno (in neugodno) povezavo med delovanjem naših možganov in vnosom glukoze (sladkorja).

Osnovni princip ketogene diete je v tem, da večji del zaužitih kalorij iz prehrane prihaja iz maščob, nekaj iz beljakovin, karseda malo pa iz ogljikovih hidratov. Ta nutritivni pristop omogoči telesu optimalno koriščenje maščob za svoje osnovne procese. Človeško telo namreč ne potrebuje zunanjega vnosa glukoze zato, da bi delovalo, kot mora. Tisti del glukoze, ki pa je potreben, človeško telo lahko proizvede samo s procesom, ki se imenuje “glukoneogeneza”.

Ketogena dieta v osnovi govori le o razporedu makronutrientov, ne pa tudi o živilskih virih, iz katerih te makronutriente pridobimo.

Veliko teorij - ki imajo meni osebno izredno veliko mero smisla - tudi domneva, da je ketoza (torej stanje, v katerem človeško telo za svoje delovanje uporablja predvsem maščobo) izvorno človeško stanje. Če namreč upoštevamo, da smo ljudje v podobni obliki, kakršno imamo danes, na zemlji približno 350.000 let (konzervativna številka) in k temu dodamo preverljivo dejstvo, da se z rastlinami prehranjujemo le 10.000 - 8,000 let, je izvorna trditev povsem verjetna.

Človek se je pretežni del svoje zgodovine prehranjeval z živalmi, ki jih je uspel upleniti. Z njihovim mesom in maščobo. Najprej kot mrhovinar (kar močnejši plenilci niso pojedli do konca, je dokončal prvi “človek”), ko pa je osvojil sodelovanje in lov, pa je bil sposoben tudi sam upleniti in pokončati večjo žival. Zanimiv podatek je namreč ta, da je pri večini najdbišč pračloveških okostij vselej prisotno tudi okostje praslonov in podobnih rastlinojedih živali. To tudi nakazuje na možnost, da se je človek selil skladno z migracijami živali.

Kar je bilo takrat dostopnega od rastlinskega sveta, so bile primarno pragomoljnice in sorodne zadevščine, ki z moderno zelenjavo in rastlinjem nimajo praktično ničesar skupnega. Bile so namreč primarno vlaknaste tvorbe z izredno malo dostopnih ogljikovih hidratov.

Ogljikovi hidrati so zatorej - gledano iz zgodovinskega vidika - za človeka novost, na katero (očitno) še ni idealno prilagojen. In kar v dolgi zgodovini človeka predstavlja skok iz primarno izključno živalske prehrane na kombinacijo živalsko-rastlinske (350.000 - 8.000), je danes moderni preskok iz “nekaj” hidratov na dandanašnji eksces (zadnje cca 80 let)nekaj povsem drugačnega.

Iz ravnokar opisanih zaključkov je že nekaj časa “na sceni” pojav tako imenovane “mesojede prehrane” (ang. carnivore diet), pri kateri je sicer nekaj različic, v osnovi pa gre za način prehranjevanja, ki sloni na izključno živalski prehrani.

Kar je začelo kot zanimiv trend in ponekod kar subkultura, se danes v veliki meri uporablja kot radikalna izključujoča “dieta”, po kateri posegajo tisti, ki imajo resne zdravstvene težave, ki jih rešiti ne znajo. In pa delež tistih, ki sicer (na srečo) imajo relativno dobro zdravje, a iščejo optimalnost v počutju in delovanju organizma. Tak sem recimo jaz.

Dobro izpeljana mesojeda “dieta” je v osnovi istočasno tudi ketogena dieta, saj je primarno gorivo maščoba, beljakovin pa je ravno toliko, da zadostijo potrebam dotičnega organizma. Skladno z življenjskim slogom, starostjo, spolom, itn.

Nekaj imen, ki jih lahko sami raziščete, in ki veljajo za pomembna na področju mesojede diete, so naslednja:

Dr. Paul Mason / Dr. Bart Kay / Dr. Anthony Chaffee / Dr. Shawn Baker / Dr. Ken Berry

Mojo osebno izkušnjo s tem tipom prehranjevanja bom opisal ob drugi priložnosti. Tokrat sem želel samo ponuditi v pregled in razmislek to idejo, ki je pri nas še vedno domala “čudaška”, a zna koristiti marsikomu. Hiter primer so recimo osebe s “crohnovo” bolezijo, ki jih v tujini izredno uspešno pozdravijo s tem prehranskim pristopom.

Hvala za branje.