Hrana in seks

Kot posledica nekemu naključnemu internetnemu prepucavanju okrog tega, ali imajo živali razum ali ne, sem se spotaknil ob tok mišljenja, ki ga bom zdaj poskusil ubesediti.

Veže se na hrano, seks in razum.

Ljudje smo živali; ena med živalmi. In sicer tista, ki ima sposobnost razuma. Moj preminuli mentor Tonči je rad govoril, da smo ljudje po potenci politične živali, kar je v tesni povezavi z onim “razumskim”, racionalnim.

Kot lovec imam specifičen odnos do nekaterih živali. Predvsem do tistih, ki jih jem. O lovu in vsem, kar je z njim povezano, sem že pisal, zato tukaj ne bom. Lov omenjam predvsem zato, ker skozi slednjega človek začne razumevati živali bistveno globje, kot se sprva lahko zdi.

In res je - v marsičem smo si ljudje in (preostale) živali nadvse podobni. Predvsem ko gre za hrano in seks.

Oboji imamo zelo radi oboje.

Od nekdaj je človek plenil določene živali in se z njimi prehranjeval. Kar ga je v tem početju odlikovalo, je predvsem dvoje. Njegovo razvijanje tehnike in poznavanje živali.

Uspešnost vsakršnega lova sloni na poznavanju vzorcev vedenja živali in uporabi tega znanja v svojo korist.

Praktično vse vrste živali se najpogosteje lovi v dveh situacijah - v povezavi s prehranjevanjem in parjenjem.

Takrat se namreč vsaka žival vede najbolj predvidljivo in neprevidno.

Tako kot človek.

Nisem daleč od resnice, če rečem, da ljudje (še posebno moški), delamo največje neumnosti, ko gre za hrano ali seks.

Vedemo se najmanj razumsko.

Debelost, prešuštvovanje, prenajedanje, površinski spolni odnosi, itn. - vse to so jasne posledice udajanja najbolj prvinskim instinktom (apetitom) in jasna pozaba vsakršnih razumskih zmožnosti.

Ni ga “serijskega” varalice, ki bi rekel, da je njegovo delovanje racionalno.

Ni ga požeruha, ki bi svoje prenajedanje označil za razumsko.

Kje je torej ta pregovorni človeški “razum”?

V potenci, možnosti - v potencialu.

Da bi človek lahko zares bil vreden oznake “razumen”, mora tako ali drugače biti kos svojim (škodljivim) vzgibom. Odločati se mora skladno z vrednoto, preudarno torej. In pogosto v nasprotju tega, kar mu “instinkti” velevajo.

Kje je torej razlika med človekom in (preostalimi) živalmi?

Veliko podobnosti je, kot je vsem najbrž jasno. Če ne drugo, vsi imamo radi hrano in seks.

A ključna je specifična razlika - človek se lahko odloča, ali bo šel preko svojih instinkov in prvinskih vzgibov, žival pač ne.

Žival je takšna kot je. Volk pleni srno, srna objeda grmičevje. Divja svinja z vejami ustvarja gnezdo in po poleganju odganja merjasce, štorklja pa iz gnezda meče določene mladiče, če jih ima preveč.

Žival preprosto je - v vsej svoji celovitosti. Tako kot narava. Ni dobra, ni slaba - pač je.

Človek - nasprotno - ni zgolj prisoten. Vsakodnevno se namreč odloča, kako bo živel in kako bo ravnal.

Lahko je dober, ali pa slab. Ravna etično, ali pač ne. In tudi v tem oziru je to le začetek razprave o tem, kaj to dobro in slabo sploh je.

Hvala za branje.