Med zaupanjem in vodenjem

Spominjam se besed svojega preminulega mentorja Tončija, ko je rekel, da je ena najzanimivejših stvari v življenju opazovati lastnega otroka, kako se razvija v človeka.

Iz dneva v dan ugotavljam, da je v omenjenem stavku bilo izredno veliko resnice. Vsak dan nam naša Aria podari kako novo posebno izkušnjo in dovoljuje nam, da se z njo veselimo vsakega novega koraka.

Zadnje dni je začela suvereno sedeti. Za ta preskok v razvoju si je izbrala položaj, ki ga pogosto imenujejo “W sedenje”. Gledano iz tlorisa, se njene nogice namreč spodvihajo v obliki črke W.

Ko sem jo opazoval, kako spretno se znajde v tem položaju, mi je na misel prišla krilatica posebne “fizioterapevtske” provenience, ki pravi, da bi morali starši omejiti čas, ki ga otrok preživlja v tem položaju. “Nevarno je za kolke”, bojda.

Sprašujem se, kakšna mera pseudo-profesionalne arogance mora biti prisotna, da si nekdo dovoli reči, kaj je za otrokove kolke dobro ali slabo? Pred seboj imaš popolno in neomadeževano gibalno napravo (otroka), ki intuitivno razvija svoje telesne sposobnosti, ti - G. Strokovnjak (ki najverjetneje niti počepniti ne moreš) - pa pridigaš o pravilnosti nekega položaja?

Tukaj bi lahko povedal še kaj specifično gibalnega, a misel, ki sem jo želel razviti, je nekoliko splošnejša.

Situacija, kateri sem bil očividec (raziskovanje sedenja moje Arie), me je hitro asocirala na misli in ideje, ki jih redno srečujem pri Juulu, Neufeldu in Matéju.

Mislim, da je ena večjih pasti, ki se ti lahko kot staršu zgodi, ta, da želiš odigrati pretirano vlogo “oblikovalca plastelina”, ki je v tem primeru (metaforično) tvoj otrok.

V tem oziru se jasno kaže razlika med konceptoma “vodenja” in “diktature”. Juul v svoji misli jasno pokaže, da moraš kot starš biti nenehno v vlogi vodje, ne pa diktatorja/šefa/tirana.

Vodja je nekdo, ki daje zgled in upošteva specifičnost in potrebe tistih, ki jih vodi. Ključ do pristnega starševstva je (Neufeld) namreč v tem, da se neguje in omogoča razvoj tesne povezave (ang. attachment) med teboj in tvojim otrokom.

Kaj pa je ključna razlika med odnosoma, ki ju razvijata vodja (starš) in diktator (šef, tiran, itn.)?

Prevzemanje odgovornosti, pristno zanimanje in iskanje ravnovesja med zaupanjem in usmeritvijo.

Kot oče moram prevzemati odgovornost za odnos, ki ga imam z Ario. Biti moram odgovoren za svoje občutke, počutja in odnos, ki nastaja med nama. Sprejemati jo moram v vsem, kar ona je. To sicer ne pomeni, da ne smem biti jezen, živčen, nejevoljen ali nestrpen, pač pa da so moji občutki moja odgovornost in da najin odnos zaradi njih ne sme biti ogrožen. Kakor tudi ona kot oseba s svojimi specifičnimi psihološkimi pojavi.

Zanimati se zanjo in za njeno osebno doživljanje sveta ji bo omogočilo ustvarjanje notranjega kompasa in ji dalo orodja za uspešno soočanje z vsem, kar bo prišlo na njeno pot.

In kar je najzahtevneje - vedno znova moram najti pravo pot med zaupanjem njenim osebnim odločitvam in načinom, ki bi ga v specifičnih situacijah izbral sam.

Zdi se hecno, a vsak dan - že pri starosti devetih in nekaj mesecev - je ta preizkušnja prisotna. Ko se vzpenja na stopnico, sega po težjem predmetu ali sedi v “položaju W”.

Kot oče moram omogočati njeno spoznavanje sveta in ji stati ob strani, če bi slučajno rabila pomoč.

Moja naloga ni, da jo zaščitim “pred vsem hudim” (čeprav bi del mene to rad počel), pač pa ji omogočiti, da se nauči sama. In ob tem da brezpogojno ve, da sem tam, v kolikor me potrebuje.

Znani rek namreč pravi, da otroka lahko ali zaščitiš, ali pa narediš pripravljenega za življenje. Iluzorno je namreč misliti, da lahko otroka varuješ pred neprijetnimi izkušnjami.

Dati mu moraš orodja, da bo znal skozi življenje krmariti sam in se znajti.

Težave, ki ljudje imamo v življenju (notranji konflikti, nesigurnosti, depresivnosti, anksioznosti, itn.) namreč niso (tako mislim) posledica “te in one” življenjske situacije, pač pa naš odziv na situacijo samo.

Postavimo 20 ljudi v popolnoma enako “stresno” situacijo in dobili bomo 20 povsem različnih odzivov.

Iz tega zelo preprostega primera vlečem svojo skrb in odgovornost do vloge, ki sem si jo izbral - vloge očeta.

Dobršen del Ariinega doživljanja sveta bo namreč direktna posledica odnosa, ki ga bo imela z menoj, Najo in vsemi odraslimi, ki jo bodo obkrožali v času njenega odraščanja.

Ta preprosta misel se danes premalo poudarja.

Odrasli smo odgovorni za to, kakšen način doživljanja sveta bodo imeli tisti, ki bodo živeli dlje od nas.

Hvala za branje.