“Samo enkrat se živi!”

Ljudje radi uživamo in radi imamo cono udobja. Vsi - tudi tisti, ki na prvi pogled živijo “stoična” življenja polna odrekanj in preudarnih odločitev.

Od vseh lastnosti, ki jih človek lahko ima, je ena med njimi, ki me še posebno živcira. Jungovsko gledano verjetno obstaja tehten razlog, zakaj je temu tako, a samoanalize, če res ni nujno, ne rad izvajam.

Občutek imam namreč, da se lahko pacient in terapevt prehitro skregata. Ali pa spoprijateljita. Nekaj od tega, zihr.

No, ta lastnost je laganje samemu sebi.

Čas nazaj sem pri Gad Saadu (tega tipota si počekirajte, ne bo vam žal) naletel na sila zanimivo misel - nismo ljudje tisti, ki imamo (nujno) ideje, pač pa so ideje tiste, ki pogosto posedujejo ljudi.

Vzemite si trenutek in premislite ravnokar prebrano - ideje “si prilastijo” ljudi.

V osnovi gre za to, da ljudje pogosto prazno govoričimo. Premetavamo prežvečene stavke brez avtentičnega doživljanja specifične življenjske situacije, v kateri se lahko znajdemo.

Kar sem do sedaj uspel razumeti, mi nakazuje na to, da to počnemo takrat, ko 1) iščemo izgovore in/ali 2) lažemo sami sebi.

Pogosto sta prva in druga točka hkratni in enako učinkujoči.

Tipični primer je stavek “Samo enkrat se živi!”.

Običajno ga slišimo izrečenega takrat, ko se nekdo odloča za nekaj kratkoročno prijetnega, a ne pretirano pametnega.

Češ, samo enkrat se živi, zakaj ne bi užival/slabo jedel/si privoščil nekaj neumnega/se nespametno vedel/itn.

Ta specifična in dokaj pogosta situacija mi pripelje na misel dvoje.

Prvič, glede na to, da se živi samo enkrat, a ni morda bolje, da si priznaš, da ga serješ in bodi v tem početju vsaj iskren. Če že ne vložiš ves svoj trud v to, da bi v tem enem življenju bil karseda naj naj naj.

In drugič, pozablja se preprosto pravilo, da z vsako napačno odločitvijo - kakršna koli naj že ta bo - samo dovoljuješ vsem prihajajočim odločitvam, da bodo podobno slabe.

Ljudje smo namreč bitja navade in vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, je - kot pravi James Clear - glas za osebo, katera želimo biti.

Meni je povsem jasno, da smo vsi samo ljudje in da mora vsakdo priložnostno “grešiti”, ne glede na način ali vzgib.

Smatram pa, da bi bilo veliko bolje, če si v tem ne bi lagali.

Hvala za branje.